torek, 15. marec 2011

Sranje

Ajooj. Zdaj pa res vidim da je svet v kurcu. Lahko samo rečem adijo Japonska. Sploh misliti si ne morem kak sem lahko srečen da živim na takem območju kjer so možnosti za take nesreče kot so potresi in poplave skorajda nične. So možnosti so. In tega se ljudje na žalost ne zavedamo. Samo upam lahko da bo se vse sporihtalo. Rečem lahko samo nekaj in to je Rest in peace tistim ki so na žalost preminuli v potresu na Japonskem. Mi je pa glede tega ena stvar smešna. Namreč kako tile znani ljudje pisarijo po Twitteju & Facebooku kako jim je žal. Ma en drek jih briga kaj se tam doli dogaja. Pravkar prebral da je razneslo še en reaktor in da pogrešajo dva delavca. Folk pravi bodi miren in misli na najboljše. Kako pa naj to izvedem. Sranje je tako po svetu da se več ven ne vidimo.

Na pa naj še povem nekaj ki nima veze nič z Japonsko ima pa zvezo z katastrofo.

Ukinitev štipendije. Če se to res zgodi so si vsaj po mojem mnenju tile butli ki pišejo take zakone skopali grob. Ker pol tisto kaj je bilo lani za (demonstracije) Malo delo ni nič proti temu kar bo sledilo. Nekatrim mladim ( beri pod 18 let) je štipendija edini vir dohodka.In kako naj jas živim brez štipendije? Naj delam pri 15 vsak dan 365 dni na leto? Ne rečem - delo med počitnicami mi diši - vendar pa delo 365 dni pri starosti 15 let pa ne ravno. NI mi ravno dober občutke ko žicam mamo za denar ko porabim štipendijo. 60€. Za marsikoga dosti za drugega drobiš

Peace & care

Ni komentarjev:

Objavite komentar